»Delež nafte s kriznih območij lahko razmeroma preprosto nadomestimo«

Ameriško-izraelski napad na Iran je povzročil veliko nestabilnost na Bližnjem vzhodu. Vojna je med drugim povzročila rast cen nafte. Dodatno težavo predstavlja transport nafte skozi Hormuško ožino, ki je pod nadzorom Irana. Skozi to ožino, ki predstavlja edini izhod iz Perzijskega zaliva v Indijski ocean in je dolga okoli 160 kilometrov, vsak dan prepeljejo več kot 20 milijonov sodov nafte oziroma približno petino svetovne porabe, ki jo črpajo v Savdski Arabiji, Iraku, Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih in Iranu.

Ker ima družba Siot, ki upravlja naftovod od Trsta do bavarskega Ingolstadta in s tekočimi gorivi oskrbuje osem rafinerij v Nemčiji, Avstriji in na Češkem, terminal v tržaškem pristanišču, smo predsednika Alessandra Gorlo vprašali, kako bo kriza vplivala na njih. Nafta, ki z ladjami pripluje v tržaško pristanišče, sicer v največji meri prihaja iz Kazahstana (33,6 %) in Libije (25 %), z Iranom Siot že leta ne sodeluje. Uvaža pa nafto iz Iraka (6,8 %) in Savdske Arabije (5,3 %), kar bo zdaj potrebno nadomestiti.

Kako vojna v Iranu vpliva na globalni naftni trg in kakšne posledice ima lahko za vaš naftovod?

Na globalni ravni je treba najprej povedati, da smo v zadnjih šestih letih doživeli več kriznih dogodkov - od covida do ruske invazije na Ukrajino in zdaj zaprtja ožine - kakor v prejšnjih petindvajsetih letih. Ti dogodki so od naftnega in tudi plinskega trga zahtevali veliko prilagajanja. Kar zadeva trenutno situacijo v Perzijskem oziroma v Arabskem zalivu - ime je odvisno od tega, s katere strani ga gledamo - ima ta kriza nekoliko drugačno dinamiko. Pospešitev dogodkov je bila morda presenečenje, sam scenarij pa ne. Regija se na takšno situacijo pripravlja že desetletja. To dokazujejo infrastrukture, zgrajene zunaj Hormuške ožine, na primer terminal v Fujairahu ali savdski naftovod, ki povezuje Rdeče morje z vzhodno obalo države. Nekatere države so se na krizo dobro pripravile. Kitajska je denimo močno povečala svoje zaloge nafte; po nekaterih ocenah naj bi te zadostovale za več kot 120 dni.

Cene nafte so se že zvišale.

Res je, cene so se zvišale za približno 30 %, a bo vprašanje, če se bo cena za sod nafte lahko zvišala na sto dolarjev, odvisno predvsem od trajanja krize. Pri tem bi dodal, da ne smemo gledati samo na plin in nafto. Skozi Hormuško ožino potujejo tudi druge ključne surovine. Približno 34 % svetovnih gnojil prihaja iz te regije, kar lahko dolgoročno vpliva na kmetijstvo v številnih azijskih državah. Podoben vpliv je mogoč tudi v petrokemični industriji, saj se iz zaliva izvaža veliko derivatov zemeljskega plina. Pri tem bi lahko bil vpliv še večji. Evropa je že izgubila približno 80 milijard kubičnih metrov ruskega plina. Če bi izpadel še Katar, bi to pomenilo dodatnih 110 milijard kubičnih metrov. Zato so se cene plina odzvale hitreje.

Je družba Siot pripravljena na spremembe v dobavi nafte?

Delež, ki ga mi prejemamo s kriznih območij, je mogoče razmeroma preprosto nadomestiti. Poudaril pa bi, da je Siot podjetje, ki ponuja dostavne storitve: sprejem, skladiščenje in dostavo surove nafte do osmih rafinerij. Izbor nafte in izbiro posameznega dobavitelja določajo t. i. shipperji, ne mi. Naš sistem lahko sprejme zelo veliko različnih tipov nafte. V zadnjih šestdesetih letih smo prejeli več kot 250 različnih vrst nafte, samo lani smo sprejeli več kot 40 različnih sort. To pomeni, da lahko sprejmemo nafto z različnih geografskih območij. Seveda bi zaprtje Hormuške ožine lahko imelo tudi posredne učinke - drugi kupci bi se obrnili na iste alternativne vire, kar bi povečalo pritisk na te trge. Dodal bi še to, da so se v zadnjih letih pojavili tudi novi pomembni proizvajalci - na primer ZDA, pa tudi Gvajana in Brazilija. Trg se običajno zelo hitro prilagodi.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.