FOTO in VIDEO (INTERVJU) Urška Vučak Markež: »Nisem ga resno vzela, a na koncu je bila Čista desetka!«

9 hours ago 15

V tokratni oddaji Kulturni izziv je voditeljica Uršula Godec govorila z iskrivo Urško Vučak Markež. Dotaknili sta se njenih začetkov igranja, njene poti v gledališčih in v nadaljevankah in nanizankah. Gostja pa je razkrila kar veliko izzivov, ki jih je imela pri tem.

Najprej je razkrila, kaj je bilo prej – matematika ali gledališka igra. Sama ima namreč rada oboje. Od nekdaj gledališče, na tehtnico pa je dala tudi matematiko in razkrila, kako se je vpisala na pedagoško fakulteto in doštudirala matematiko. A vseskozi s svojo veliko ljubeznijo, ki jo je popeljala na gledališke odre.

»Ej, Urška, kaj bi ti lahko vskočila?«

In o tem, kako se je podala na tvegano pot svobodnjaštva, na pot, v kateri ni bila redno zaposlena. Sledila je svoji ljubezni do gledališča. Ni se zaposlila. In potem je prišla prva priložnost. Vprašali so jo: »Ej, Urška, kaj bi ti lahko vskočila?« In je, ker je to lažje naredila, ker je bila doma. »Mislim, ena ni mogla, zdaj bom pa jaz igrala, sem si mislila in si rekla: ‘To, saj sem vedela, da ne smem biti redno zaposlena!’ In potem se kar začnejo ena vrata pa druga odpirati. In če si želiš, pa vidiš odprta vrata, kar greš skozi!«

Začetki na Ptuju v skupini z mentorico

Spomnila se je svojih začetkov, najprej je bilo namreč spoznavanje gledališča in igranja na čisto ljubiteljski način. Z dobro mentorico, ki je vodila Urško Vučak Markež in druge naprej k vse boljši igri, k vse boljšemu znanju. Vučak Markež pravi, da je veliko ljudi, ki jim je bila mentorica Branka Bezeljak, šlo na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Ne samo v igralske vode, ampak tudi v režijo, dramaturgijo. Pa v druge šole. In postali literati, likovniki, lučkarji, kostumografi. Skratka del umetnosti, del kulture. Več je povedala o tem, kako in kdaj so imeli od začetka vaje. In kako je zdaj. In kako je delati v manjši ekipi. Pa tudi, kako je delati v večji.

Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je bil izjemen izziv

In se spomnila nadaljevanja svojega ljubiteljskega dela, ki pa je postajalo vse bolj profesionalno. In da se je poznalo, da ni bila na AGRFT-ju. Nekateri režiserji so hoteli delati z igralci z akademije, sama je ni naredila. A je vedno našla pot na odrske deske ali pa kasneje tudi pred kamerami. Ali je ona našla pot ali pa so jo našli. Priporočili. Napisali vlogo prav zanjo. A vseeno pravi, da jo je bilo strah iti na AGRFT: »Ja, strah me je bilo to, da bo nekdo rekel, da nisem dobra.« In meni, da bi jo takrat to prizadelo. A razmišljala je o tem. Meni, da je v času, ko je kolebala, ali bi šla na akademijo ali ne, ali bi se prijavila in šla na sprejemne izpite, imela polno izgovorov. Tako v smehu je priznala in dejala, da se res ni mogla otresti strahu. Nekaj let po zaključku srednje šole je šla, a je imela zraven tudi rezervni plan. Vpisala se je na pedagoško v Mariboru. Na matematiko. In nato še vedno igrala v gledališčih.

In potem so prišle vloge v nadaljevankah in nanizankah

Spomnila se je tudi igranja na Ptuju. In kako jo je Rok Vilčnik, ki je bil takrat tudi tam dramaturg, vnaprej videl v neki epizodni vlogi v nanizanki Naša mala klinika, za katero je pisal besedila. In jo predlagal. In potem se je kar znašla pred kamerami. In se je še malo vračala. In potem jo je videl v nadaljevanki, kjer bi imela glavno vlogo. »Nisem ga resno vzela, a na koncu je bila Čista desetka!« In pravi, da je delala s tokom … Se učila sproti, si poskušala čim več zapomniti. Imela je motivacijo. In se v pogovoru vračala k temu, kako je bilo pri prvi epizodni vlogi in nato naprej. Kako jo je presenečalo, da so bili zadovoljni. In kako se je trudila biti še boljša. In da so se ji še kar naprej odpirala vrata, ena za drugo. In delala je s srcem in dušo. »Najboljša metoda, ja, da tak delaš. Probaš narediti najboljše, kar je.«

Preskusila bi se rada kot zlobnica, kriminalistka, detektivka …

Znova in znova je dobivala vloge za komedije, za like, ki so gledalce nasmejali. Pravi, da so na začetku delali v prvih ljubiteljskih gledališčih, kjer je bila, drugačne vloge. In da se sama vidi v marsikateri vlogi, že ko gleda kaj na televiziji. V kaki drami, kriminalki … Pravi, da bi lahko bila kdaj tudi zlobnica, kriminalistka, inšpektorica.

Do zdaj je bila Ljubezen gre skozi želodec, od zdaj pa Zadnja večerja

Spomnila se je na marsikatero vlogo in marsikatero sodelovanje. Tudi na zadnja leta. In tudi na zadnje predstave. Sodelovanje z Jernejem Čampljem in drugimi. Prav z njimi je zaključila igro Ljubezen gre skozi želodec in se podala v novo igro. To je Zadnja večerja. V pogovoru je malce namignila na to, kaj se dogaja v tej Zadnji večerji, ampak tudi, da se je treba pustiti presenetiti. Zadnjo večerjo v začetku marca postavljajo na odre in začenjajo turnejo. Kje bodo prve predstave, je omenila, a na hitro, saj še vedno raje ostaja igralka, z drugimi rečmi pa naj se ukvarjajo drugi.

Celoten intervju z iskrivo Urško Vučak Markež, ki je razkrila marsikateri izziv, ki ga je v življenju in pri svojem delu sprejela, si lahko ogledate spodaj. In Urška je vse povedala z veliko smeha, veliko besed in veliko volje, da bi naredila stvari čim boljše.