GRENLANDIJA: Šibka hrbtenica tik pred zlomom

V Pogodbi o Evropski uniji je zapisano, da sedemindvajseterica »spodbuja k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, zlasti k spoštovanju načel Ustanovne listine ZN«. Vendar to »spodbujanje« ostaja pri besedah in neučinkovitih diplomatskih izjavah takrat, ko mednarodno pravo krši država, od katere je unija gospodarsko ali varnostno odvisna (beri ZDA in Izrael). Najhuje pa je, da se vzorec tovrstnega ravnanja ponavlja tudi takrat, ko je ogrožena ozemeljska celovitost ene od evropskih članic.

Najnovejša grožnja ZDA Dan ski, da Washington »absolutno potrebuje« Grenlandijo, je namreč sprožila predvidljivo medel odziv. Slišati je bilo, da bo unija »še naprej zagovarjala načela nacionalne suverenosti, ozemeljske celovitosti in nedotakljivosti meja«. Evropska komisija je prek tiskovnega predstavništva (in ne prek svojega vodstva) dodala, da to od partnerjev »pričakuje«. Pričakuje - ne zahteva.

Tudi tokrat torej Bruselj ni zmogel jasne obsodbe besed Donalda Trumpa, ki je v pogovoru za revijo The Atlantic znova namignil na možnost priključitve tega danskega avtonomnega ozemlja. S tem je EU sprejela Trumpovo doktrino »miru skozi moč«, ki sloni na pritisku in v kateri so grožnje del pogajalskega repertoarja, pravo pa uporabno toliko, kolikor služi cilju. Ko Bruselj na takšno logiko, ki jo je včeraj madžarski premier Viktor Orbana označil za »nov jezik« politike svetovnega reda prihodnosti, odgovori tako zelo boječe, dejansko prizna svojo ranljivost.

Cena zdaj že pregovorne evropske »zadržanosti« pade na najbolj izpostavljene. Danska je potisnjena bliže osamitvi, saj se ostale članice unije ne želijo zameriti ZDA. Edini glasen je bil doslej grenlandski premier Jens-Frederik Nielsen, ki je Washington pozval h končanju groženj in »popolnoma nesprejemljive« retorike.

Posebno problematična je še institucionalna dimenzija: Danska je članica Nata, a zavezništvo je v praksi politično in vojaško odvisno od ZDA. Če pritisk prihaja iz središča sistema, sistem ne deluje več kot garancija. Podobno je z mednarodnim pravom: vsi se nanj sklicujejo, dokler je priročno. Ko postane ovira, ga relativizirajo in je zato obsojeno na implozijo.

EU se tudi potem, ko že več kot dve leti zgolj opazuje genocid v Gazi, rada predstavlja kot projekt prava. Smiselno pa bi bilo, da bi v Bruslju popravili Pogodbo o EU in zapisali, da mednarodno pravo ni več temelj, ampak zgolj dekoracija.