Junak z ulice: brezdomec v Ljubljani rešil hudo poškodovanega otroka in pokazal, kaj pomeni biti človek

Včasih največje heroje najdemo tam, kjer jih najmanj pričakujemo. V Ljubljani je moški, ki sam živi na ulici, v najtežjem trenutku brez oklevanja rešil življenje otroku. Njegovo dejanje danes ganja Slovenijo – in opominja, kaj pomeni prava človečnost.

Eksplozija, ki je spremenila vse

Konec leta 2024 se je v ljubljanskih Fužinah zgodila nesreča, ki jo bodo mnogi težko pozabili. 30. decembra je eksplozija rakete hudo poškodovala otroka – odtrgala mu je roko in mu močno poškodovala obraz. V tistih prvih, kaotičnih trenutkih, ko se čas skoraj ustavi, je bilo odločilno, kdo bo stopil naprej. Stopil je Bahrudin Bečić. Brez pomisleka je priskočil na pomoč. Ni bil zdravnik, ni bil reševalec. Bil je človek, ki je v tistem trenutku naredil tisto, kar je bilo treba.

Z improviziranimi sredstvi je ustavljal krvavitev, oskrbel rane in skušal dečka ohraniti pri zavesti do prihoda reševalcev. Iz vezalk je naredil improviziran povoj, poklical po prvo pomoč in ves čas govoril z ranjenim otrokom. »Izvlekel sem vezalko, rekel kolegu, naj mi prinese prvo pomoč. Saniral sem roko, potem še obraz. Ves čas sem ga spraševal: vidiš? Me slišiš? Samo z mano se pogovarjaj,« je kasneje opisal dramatične minute. V nekem trenutku ga je deček vprašal nekaj, kar je mnoge ganilo:
»A imam še zobe?« Bečić mu je mirno odgovoril: »Imaš.«

Človek, ki sam potrebuje pomoč

Njegovo dejanje je še toliko bolj pretresljivo, ker Bečić sam živi na ulici. Je član Društva Kralji ulice in tudi sam se vsak dan sooča s težkimi življenjskimi okoliščinami. Toda ko je nekdo potreboval pomoč, ni okleval niti sekunde.

Prav zato so mu na Policijski akademiji v Tacnu podelili medaljo za hrabrost in požrtvovalnost. Priznanja sta podelila minister za notranje zadeve in generalni direktor policije, skupaj pa jih je letos prejelo 63 policistov in 14 občanov. Bečićevo dejanje je izstopalo. Ne zaradi spektakla, ampak zaradi preproste, iskrene človečnosti.

Prijateljstvo, ki je ostalo

Po nesreči se zgodba ni končala. Nasprotno – med Bečićem in dečkom se je razvilo posebno prijateljstvo. Ko se srečata, se objameta. »Vprašal sem ga, kako mu gre pisanje z levo roko. Rekel je, da kar v redu. Mislim, da bo v redu,« je povedal Bečić. Njegove besede so preproste. Toda v njih je veliko več kot le upanje – je dokaz, da tudi v najtežjih trenutkih obstajajo ljudje, ki pokažejo, kaj pomeni biti človek. In včasih so prav tisti, ki imajo najmanj, pripravljeni dati največ.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

The post Junak z ulice: brezdomec v Ljubljani rešil hudo poškodovanega otroka in pokazal, kaj pomeni biti človek first appeared on NaDlani.si.