V času vse hitrejše centralizacije, ko se državni aparat in gospodarski tokovi pospešeno osredotočajo na prestolnico, se mnoge manjše in srednje velike občine soočajo z resnimi izzivi. Izseljevanje, staranje prebivalstva in beg možganov so postali stalnica številnih lokalnih okolij, ki so pogosto prepuščena sama sebi. Postavlja se legitimno vprašanje: kaj sploh še ostane manjšim občinam, na katere država prenaša vse več nalog, a jim pogosto odteguje pozornost? Odgovor ni vezan na velikost. Prebivalca ne zanima kvadratura občine; zanima ga kakovost bivanja. Zrak, ki ga diha, čista voda, sodobna komunalna infrastruktura, urejeno varstvo za otroke in dostopne storitve. Na tej točki se zgodi ločnica med občinami, ki zgolj preživijo, in tistimi, ki v danih pogojih prosperirajo.