Kako izbrati pravi šport za otroka glede na starost, razvoj in osebnost?

Pravi šport za otroka je tisti, v katerem se giblje z veseljem, se počuti varno in sprejeto ter lahko napreduje v skladu s svojim razvojem. Ne gre za iskanje prihodnjega prvaka, temveč za oblikovanje zdravega odnosa do gibanja, telesa in vztrajnosti. Odločitev je smiselna, ko upošteva otrokovo starost, telesne zmožnosti in značaj, ne pa pričakovanj okolice. Najpomembnejši znak, da je izbira prava, je otrokova notranja motivacija, ne rezultat na tekmovanju.

Zakaj ni vseeno, kateri šport otrok začne trenirati?

Otroštvo je obdobje, ko se oblikujejo osnovni gibalni vzorci, koordinacija, ravnotežje in odnos do lastnih sposobnosti. Šport lahko ta razvoj podpira, lahko pa ga ob napačnih obremenitvah tudi zavira. Prezgodnja usmeritev v en sam tekmovalni šport pogosto vodi v enostranske obremenitve, ponavljajoče se poškodbe in izgubo veselja.

Foto: Otroci igrajo nogomet

V praksi se kaže, da otroci, ki imajo možnost preizkusiti več dejavnosti, razvijejo širšo gibalno osnovo in večjo samozavest. Raznolikost jim omogoča, da spoznajo, kaj jim ustreza, in hkrati zmanjšuje tveganje, da bi se z gibanjem povezovali predvsem s stresom in pritiskom.

Kdaj je otrok razvojno pripravljen na organiziran šport?

Starost je le približen pokazatelj, pomembnejša je zrelost.
V predšolskem obdobju je ključno gibanje skozi igro, brez stroge strukture in tekmovalnosti. Med šestim in devetim letom otrok začne razumeti pravila, sodelovanje v skupini in osnovne tehnične elemente. Šele kasneje je večina otrok pripravljena na redne, bolj zahtevne treninge in sistematično vadbo.

V Sloveniji se otroci pogosto vključujejo v klube že zelo zgodaj, vendar to še ne pomeni, da morajo takoj slediti tekmovalnemu ritmu. Za dolgoročen razvoj je pomembneje, da vadba ostaja prilagojena stopnji zrelosti in da ne presega otrokove sposobnosti regeneracije.

Kako lahko starši prepoznajo, kateri šport ustreza njihovemu otroku?

Opazovanje v vsakdanjih situacijah pogosto pove več kot testi. Nekateri otroci iščejo skupino, sodelovanje in dinamiko, drugi raje delujejo samostojno in v svojem tempu. Razlike se kažejo tudi v telesni zgradbi, hitrosti, vzdržljivosti in natančnosti.

Primeri iz prakse kažejo, da se otroci, ki so bolj družabni in tekmovalni, pogosto dobro počutijo v ekipnih športih, medtem ko tisti, ki so bolj umirjeni ali potrebujejo več nadzora nad potekom dejavnosti, raje izberejo individualne športe. Pomembno je, da otrok ne čuti stalnega primerjanja, temveč napredek glede na samega sebe.

Kaj če otrok želi zamenjati šport po enem ali dveh letih?

Menjava je normalen del iskanja. Otroci se razvijajo hitro, njihovi interesi in telesne zmožnosti se spreminjajo. Pogosta menjava ni znak neuspeha, temveč prilagajanja. Problem postane šele takrat, ko otrok odhaja zaradi strahu, pritiska ali slabih odnosov v okolju.

Foto: Otrok premišljuje o zamenjavi športa

V slovenskem prostoru se starši pogosto bojijo, da otrok z menjavo “izgublja čas”. V resnici pa raznolike izkušnje gradijo širšo motorično podlago in zmanjšujejo tveganje za prezgodnjo izčrpanost, ki se vse pogosteje pojavlja že pri osnovnošolcih.

Ali drži, da mora otrok vztrajati tudi, ko mu šport ni več v veselje?

Vztrajnost je pomembna, vendar ne sme biti zamenjana s prisilo. Razlika je med začetno težavo, ki jo otrok s podporo premaga, in dolgotrajnim odporom, ki se kaže v tesnobi, bolečinah ali stalni želji po izostajanju.

Če otrok dlje časa izraža, da se na treningih ne počuti dobro, je smiselno preveriti razloge: ali so obremenitve previsoke, ali je skupina neprimerna, ali način vodenja neustrezen. Vztrajanje ima smisel le, kadar otrok kljub naporu doživlja tudi občutek napredka in pripadnosti.

Kaj kažejo podatki in strokovna priporočila?

Strokovna literatura poudarja, da je za zdrav telesni in psihosocialni razvoj pomembnejša redna, zmerna in raznolika telesna dejavnost kot zgodnja specializacija. Otroci, ki doživljajo gibanje kot nekaj prijetnega, pogosteje ostanejo telesno aktivni tudi v mladostništvu in odraslosti.

V Sloveniji to potrjujejo tudi izkušnje šolskega športa: otroci, ki imajo pozitiven odnos do vadbe in občutek, da so sprejeti ne glede na rezultate, lažje vzdržujejo motivacijo in manj pogosto opuščajo dejavnost v najstniških letih.

Foto: Gibanje

Kako v odločitev vključiti realne pogoje v Sloveniji?

Dostopnost klubov, oddaljenost vadbenih centrov in časovna usklajenost z družinskim življenjem so dejavniki, ki jih ni mogoče prezreti. Preobremenjen urnik lahko hitro spremeni šport v vir stresa. V manjših okoljih so pogosto na voljo manjše skupine in bolj oseben pristop, kar je za mlajše otroke lahko prednost.

Pomembno je tudi, da se starši pozanimajo o filozofiji kluba: ali je poudarek na razvoju in sodelovanju ali zgolj na rezultatu. Razlika se običajno pokaže že v načinu komunikacije z otroki in v obsegu tekmovalnega pritiska.

Izbira športa za otroka ni iskanje popolne poti, temveč proces prilagajanja in opazovanja. Smiselna je takrat, ko upošteva otrokovo zrelost, interese in dobro počutje ter mu omogoča, da skozi gibanje razvija samozavest in pozitiven odnos do lastnega telesa. Največja vrednost športa v otroštvu ni v dosežkih, temveč v izkušnji, da je gibanje nekaj, kar prinaša veselje in občutek sposobnosti.

Pripravil: J.P.

Vir: WHO, UNICEF, NIJZ, EK, British Journal of Sports Medicine, American Academy of Pediatrics

The post Kako izbrati pravi šport za otroka glede na starost, razvoj in osebnost? first appeared on NaDlani.si.