Kdaj je pričakovanje še pričakovanje

Poletje ima svojo posebno moč. Dnevi so daljši, jutra počasnejša, urniki manj pomembni. Otroci vstajajo, ko se zbudijo, zvečer težko zaspijo, ker je zunaj še svetlo, in marsikateri dan mine brez vprašanja, koliko je ura.

Potem pa se nekega dne, skoraj neopazno, v pogovor prikrade šola.

Danes me je sin pri kosilu čisto mimogrede vprašal: »Mami, kaj misliš, kdo bo naša razredničarka?«

Nič posebnega, bi lahko rekla. Čisto običajno vprašanje otroka, ki se pripravlja na novo šolsko leto. Pa vendar sem se ob njem ustavila. Morda tudi zato, ker sem prav danes naletela na zapis psihologinje o otroku, ki že mesec dni pred začetkom šole razmišlja, kako bo. Kaj ga čaka. Ali bo zmogel.

In nenadoma sem se vprašala: kdaj je pričakovanje še samo pričakovanje in kdaj postane skrb?

Starši imamo včasih precej jasno predstavo o tem, kaj bi moralo otroka skrbeti. Skrbijo nas ocene, matematika, domače naloge, zahtevnejši razred, njegova prihodnost.

Otrok pa lahko razmišlja o nečem povsem drugem. Kdo bo sedel poleg njega. Ali bo učiteljica prijazna. Kaj bo, če ga bo poklicala pred tablo. S kom se bo družil med odmori.

Za odraslega so to morda malenkosti. Za otroka so lahko velike stvari. Ne zato, ker bi bil preobčutljiv, ampak zato, ker je njegov svet drugačen od našega. Mi gledamo z izkušnjami odraslega, otrok pa doživlja s svojimi – s svojo starostjo in svojim občutkom varnosti.

In velja tudi obratno.

Včasih se starši zelo obremenjujemo z nečim, kar otroka sploh ne skrbi. Mi tedne razmišljamo, kakšna bo nova učiteljica. Otrok komaj čaka, da bo spet videl prijatelje. Mi se sprašujemo, ali bo zmogel zahtevnejši razred. On se veseli nove peresnice.

Otrokovega doživljanja ne smemo nadomestiti s svojim.

Vprašanje »Kdo bo naša razredničarka?« samo po sebi seveda še ne pomeni tesnobe. Lahko je radovednost. Lahko pričakovanje.

Če pa otrok pove, da ga je strah, da ne bo zmogel, da ga skrbi določena učiteljica ali odnosi s sošolci, iz ljubezni pogosto hitro odgovorimo: »Saj bo.« »Nič hudega.« »Vsi morajo skozi to.«

Otrok pa lahko sliši: »Moja skrb ni pomembna.«

Otrok se pogosto ne pomiri zato, ker mu razložimo, da razloga za skrb ni. Pomiri se, ko začuti, da svoje skrbi ni treba nositi sam.

Šole ne moremo očistiti skrbi, negotovosti in neprijetnih trenutkov. Tudi življenja ne. Lahko pa otroku damo občutek, da se lahko obrne na nas. Da njegova skrb ni premajhna, da bi jo smel povedati. In da mu ni treba prevzeti naših skrbi samo zato, ker jih imamo mi.

Zato bom naslednjič, ko me bo sin vprašal: »Mami, kaj misliš, kdo bo naša razredničarka?«, poskusila najprej samo odgovoriti: »Ne vem. Kaj pa ti misliš?«

Morda bo sledila čisto običajna debata. Morda pa bom izvedela nekaj pomembnega.

Potem pa – poslušati. Ne popravljati. Ne zmanjševati. Ne strašiti. Samo biti tam.

Barbara Vodeb

Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.

Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coachinga za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.

Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.

Kontakt: Barbara Vodeb

The post Kdaj je pričakovanje še pričakovanje appeared first on Savus.