Miklavž vedno obdari

Res je, kar se mene tiče, me sveti Miklavž že odkar pomnim na Miklavževo jutro obdari. Včasih tudi že na Miklavžev večer. Spomnim se, kako sem v otroških letih že mesec prej na okensko polico v cimru (spalnici), kjer smo vsi spali, oče, mama in midva z bratom, postavil pehar in v njem pismo mojemu dragemu Miklavžu. Seveda s precej željami, več, kot sem vedel, da mi jih bo izpolnil. Malce sem sicer sumil, da sta Miklavža moja starša, ampak tiho v sebi sem bil prepričan, da nekje v neznanem kraju živi verjetno čisto pravi Miklavž. Zato sem kar naprej vztrajal in mu vsako leto pridno pisal pisma, jih dal v pehar in pehar na okensko polico, kakopak z zaprtimi okni. Saj je bilo konec novembra in decembra pri nas že pošteno mrzlo. Včasih sem opazoval tiste ledene rože, ki so krasile naša okna, in si mislil, da jih zagotovo riše Miklavž, ko spim.

Vedno, ko sem se zjutraj prebudil, je moj prvi zaspani pogled ušel k oknu in noge k peharju. Z večnim vprašanjem, ali je morda Miklavž že vzel pismo, ki sem mu ga napisal. Kako vesel sem bil, ko je kakšen teden pred prihodom pismo res vzel. To mi je dalo vedeti, da na naju z bratom tudi tokrat ni pozabil. Tudi v naslednjih dneh, do tistega čarobnega jutra, sem (še bolj) zavzeto hodil gledat v cimer, če je že kakšno darilo v peharju. Ali pa zraven. Spomnim se, da sem mu enkrat napisal, da bi rad imel smučke. Smučke pa ne morejo v pehar, to sem vedel, tja gre lahko le kakšen bombon, rožič, kakšno manjše darilo, smučke zagotovo ne. Vsako jutro sem bil znova in znova razočaran, ker me še ni obiskal. Pa brata tudi ne. Pa kolikor sem slišal sošolce, tudi njih ne. Dobro, nekateri nanj sploh niso čakali, oni so čakali na dedka Mraza, ker v Miklavža niso verjeli ali pa niso smeli verjeti. Nam otrokom, katerih starši niso bili v partiji, pa sta kar oba vedno kaj prinesla. Ampak vedno je prišel prvi naokoli Miklavž in tudi tisti večer, 5. decembra, mi je kaj prinesel. Ali pa na jutro, 6. decembra, ker mu verjetno zvečer ni uspelo prinesti darila, ker sem kar naprej iz kuhinje hodil v cimer gledat, če je že kaj v peharju.

Skrbno pa sem oprezal tudi za mamo in atom, če sta zavila v cimer. Imel sem ju na sumu, da mi morebiti onadva dasta darila in ne Miklavž, zato sem šel vedno kar z njima v naš hladen cimer. Še na stranišče nisem šel, da ne bi kdo od njiju ta čas smuknil v cimer.

Ko pa sem spal, pa tako in tako nisem vedel, kaj se okoli mene dogaja. Niti malo me ni zanimalo, čisto nič, kdo je prinesel darila, ko sem zjutraj v peharju videl sladkarije, suho sadje, na kolmkišti (zaboju za premog) pa smuči, ki jih je menda izdelal en rudarski mizar. Verjetno mu je Miklavž tako naročil. Ali pa ata, ki je delal v rudniku. Pa saj ni važno, smuči sem dobil in pika. Do naslednjega Miklavža sem v sebi sklenil, ko sem premleval, da je bil darovalec zagotovo lahko le Miklavž in nihče drug. A sem tisti mesec pred novim prihodom spet dvomil in se spraševal, kaj pa, če sta Miklavža moja starša.

In tako je še danes. Jaz še kar malce verjamem v dobrega moža, ki bog ve, kako pride skozi zaprto okno, kamor še vedno postavim pehar in pismo z željami.

Letos pa lahko, da bodo Miklavži kar volivci, ki bodo šli ali pa ne na referendum, ki bo na njegov dan. Mogoče pa nam prinese, prinesejo odločitev, po kateri bo vsem boljše, malim in velikim, bogatim in revnim in tudi upokojencem, kar sam sem. Če bo dober, bom še sam dober, in tisto, kar bom privarčeval, ko mi parklji ne bodo trgali od pokojnine za dolgotrajno oskrbo (naj iz proračuna, saj ga vsi polnimo), namenil za humanitarnost. Pa bom še sam Miklavž.

The post Miklavž vedno obdari appeared first on Slovenec.