Nehigienično postopanje predsednice pred volitvami

Nataša Pirc Musar je osupnila celo levo politično sfero, ko je za varuhinjo človekovih pravic predlagala Simono Drenik Bavdek, ki je postala razvpita leta 2017 kot ena glavnih akterk afere arbitraža. V enem od odzivov se je oglasil nekdanji poslanec in dolgoletni župan Franc Pukšič, ki opozarja na resen problem politične in institucionalne higiene pri aktualnem predlogu predsednice republike za novo varuhinjo človekovih pravic ter meni, da takšna izbira spodkopava verodostojnost ene ključnih državnih institucij.

Kot poudarja Franc Pukšič, nekdanji poslanec Državnega zbora s petimi mandati in dolgoletni župan s šestimi mandati, ima predsednica republike sicer pravico predlagati kateregakoli kandidata, vendar pri tem ne bi smela prezreti osnovnih načel politične higiene. Tudi sam se je v preteklosti prijavil na razpis za varuha človekovih pravic, zato razume pomen neodvisnosti in zaupanja v to institucijo.

Po njegovem mnenju je problematično predvsem dejstvo, da je predlagana kandidatka – Suzana Drenik – januarja 2020 vložila tožbo proti Državnemu zboru, ki zdaj o njenem imenovanju tudi odloča. Takšno stanje po njegovih besedah predstavlja očiten konflikt interesov in odpira resna vprašanja o legitimnosti postopka. “Predlagati kandidatko, ki toži organ, ki o njej odloča, pomeni očiten konflikt politične higiene,” opozarja.

Kandidatka – glavna akterka afere z arbitražo

Pukšič izpostavlja tudi vlogo kandidatke v arbitražnem postopku, ki se je 29. junija 2017 končal z razsodbo, škodljivo za Slovenijo. Ta odločitev je imela po njegovem mnenju resne posledice za državo in predvsem za slovenske ribiče. “Gre za eno največjih zunanjepolitičnih napak, katere posledice čutimo še danes,” poudarja.

Mirko Zamenrik in Franc Pukšič, foto: STA

Prav zaradi te povezave se mu zdi izbira kandidatke še posebej neprimerna, saj institucija varuha človekovih pravic ne bi smela nositi bremen preteklih sporov ali napačnih odločitev.

Vprašanja za predsednico

Ob tem je Franc Pukšič za novinarje oblikoval več vprašanj, ki po njegovem mnenju zahtevajo jasne odgovore. Med drugim se sprašuje, kako je mogoče govoriti o neodvisnosti institucije, če kandidatka toži organ, ki o njenem imenovanju odloča, ter ali takšen predlog ne predstavlja politično nehigienskega precedensa, ne glede na formalne reference kandidatke.

Simona Drenik, foto: STA

Posebej izpostavlja tudi vprašanje moralne odgovornosti oseb, ki so sodelovale v arbitraži, ter sporočilo, ki ga takšno imenovanje daje državi, ribičem in širši javnosti. “Varuh človekovih pravic bi moral biti figura, ki združuje, ne pa simbol sporov in delitev,” še dodaja.

Na koncu Pukšič poudarja, da mora biti varuh človekovih pravic oseba brez senc dvoma, ki uživa široko zaupanje javnosti. Po njegovem prepričanju trenutni predlog temu kriteriju ne ustreza, zato poziva k temeljitemu premisleku, preden se sprejme odločitev z dolgoročnimi posledicami za ugled institucije.

Vsi kandidati predsednice do zdaj so bili skrajno levi

Ko sta Milan Kučan in Danilo Türk podprla kandidatko za predsednico Natašo Pirc Musar, nista kupovala mačka v žaklju. Vedela sta, da ne bo šlo za osebo, ki se bo trudila biti kolikor se da apolitična in nevtralna glede pripadnosti katerikoli politični opciji. Pirc Musarjeva ni zamudila nobene partizanske proslave in nobene priložnosti, da ne bi signalizirala svoji skrajno levi politični bazi, ki jo je izvolila, čeprav je sama brezsramna kapitalistična oportunistka, ki je za pidovskega barona Darka Horvata dejala, da je “finančni genij”.

Tudi kandidati, ki jih je predlagala v institucije, so bili takšni. Kot smo že poročali, želi Pirc Musarjeva za direktorico KPK mimo Državnega zbora imenovati svojo skrajno levo prijateljico Katarino Sternad Bervar, ki jo je pred tem že hotela postaviti za varuhinjo človekovih pravic, a jo je Državni zbor zavrnil (za direktorico KPK ji ni treba zbrati 60 glasov). Že prej je v DZ propadla njena kandidatka Dijana Možina Zupanc.

Nevladnica Katarina Bervar Sternad (Foto: Bobo)

Predsednica republike predlaga tudi tri nove ustavne sodnike: Tamaro Kek, Barbaro Kresal in Marka Starmana. Vsi razen enega so iz leve svetovno-nazorske provience.

Maja lani so propadli skoraj vsi njeni kandidati za člane Sodnega sveta. Predlagala je Marka Novaka, Tanjo Bohl (Bohlova je bila izvoljena v kasnejših glasovanjih), Rajka Pirnata in Valterja Vindiša. Kandidatura je uspela le Novaku.

DZ konec novembra ni potrdil predloga Pirc Musarjeve, da bi na guvernersko mesto imenovala nekdanjega predsednika vlade in finančnega ministra, sicer politika LDS in povsem levega kandidata Antona Ropa.

Za ustavna sodnika je predlagala Nino Betetto in Primoža Gorkiča – oba sta bila v Državnem zboru tudi potrjena –, dva nazorsko zanesljivo leva pravnika.

Primož Gorkič in Nina Betetto, foto: Ustavno sodišče

Spomnimo: Betettova je med drugim sodila tudi v zadevi Aždajić proti Sloveniji, v kateri so bile, kot je ugotovilo ESČP, kršene človekove pravice. Gorkič je zaslovel s prispevkom v delu “Patria za telebane, se opravičujem, za pravnike”, kjer je kritiziral sodbo ustavnega sodišča, ki je razveljavilo obsodbo Janeza Janše. Da gre za trdo levičarsko svetovnonazorsko osebo, dokazuje tudi fotografija s Pohoda ob žici, na kateri je skupaj s Kombinatkami in s partizansko kapo v roki. To imenovanje je spodbudilo celo pravno eminenco Matevža Krivica, da je predsednici svetoval, naj naslednjič predlaga bolj uravnotežene kandidate.

Zopet se sicer postavlja vprašanje, ki jo opozicija že dolgo postavlja: kam se mudi predsednici? Zakaj mora na vsak način skozi parlamentarno sito potisniti svoje skrajne levičarje, namesto, da bi  – tako kot bi narekovala politična higijena – počakala na parlamentarne volitve, oz. oblikovanje nove koalicije? Vprašanje je seveda retorično.

I. K.