Nina Dolar: Pagoda Bái Đính

Ob raziskovanju krajev za obisk na potovanju v Vietnam sem na računalniškem zaslonu naletela na pagodo Bái Đính, največji budistični tempelj v Vietnamu. Na prvi pogled tradicionalna arhitektura se je po dveh minutah raziskovanja razkrila za produkt 21. stoletja. Moji kritični arhitekturni možgani so takoj protestirali: »To ni prav. Kako lahko v današnjem času še naprej gradijo tradicionalistično arhitekturo? Taka arhitektura ni izraz današnjega časa, posnema nekdanje oblike in ni iskrena.« Od fanta, ki je sedel poleg mene, sem dobila repliko: »Ampak, če je to še vedno tradicija tamkajšnjih ljudi, zakaj je ne bi nadaljevali? Zakaj kar naenkrat ne bi gradili stavb tako, kot so jih gradili od nekdaj?« 

Tempeljsko območje Bái Đính sestavljajo sami presežki: vsebuje največji pozlačen kip Bude v Aziji, največji bronasti zvon v Vietnamu, najvišjo azijsko stupo s 13 nadstropji v 100 metrih višine, najdaljši odprti hodnik s kipi Arhatov, ki skupno meri 3 kilometre, hkrati pa je eden od dveh največjih tempeljskih kompleksov v Vietnamu. Že prvi stik z območjem da obiskovalcu občutek ogromnega merila: dostop vodi skozi pol kilometra parkirnih površin do objekta centra za obiskovalce. Zdi se, da je bilo območje zasnovano za dogodke, ki se jih udeleži tisoče ljudi. V kompleksu vsako leto praznujejo festivale, organizirajo budistična srečanja, sprejemajo funkcionarje tujih držav … Dostop do samih templjev nadaljuje zgodbo megalomanskosti, saj je za obiskovalce od vstopne točke do začetka »turistične poti« organiziran prevoz z golfskim vozilom.

Celoten kompleks obsega 539 hektarjev, zgrajen pa je bil med letoma 2003 in 2010. Oblikovanje sledi tradicionalnemu vietnamskemu slogu – značilna je tempeljska streha, ki se v vogalih viha navzven in naj bi spominjala na feniksov rep. Velik poudarek so dali lokalnim konstrukcijskim materialom: za večino objektov so uporabili lokalni kamen in les, v večjih konstrukcijah, kot je stupa, pa beton. Ta je ponekod prekrit, da spominja na les. Na vseh templjih so uporabili strešnike iz vasi Bát Tràng, ki je že stoletja znana po tradiciji izdelovanja kvalitetne keramike. Za izdelavo notranjosti so zaposlili delavce iz lokalnih vasi z obrtniškim znanjem – tapetništvo, rezljanje kamna, litje brona, vezenje … Arhitekt, ki je nadziral zasnovo, je Hoang Dao Kinh, rojen leta 1941, posveča pa se dediščini in njeni restavraciji.

»Ornament je zločin,« je davnega leta 1908 zapisal avstrijsko-češki arhitekt, besede, ki so bile začetek povsem drugačnega razmišljanja in prakticiranja arhitekture, kot sta bila značilna za prejšnja stoletja. Arhitekturo brez okrasja, funkcionalistično arhitekturo je postavil v sam vrh človekovega razvoja. »Prerasli smo ornament; prebili smo se do svobode brez ornamenta. Blizu je, čaka nas zadoščenje. Kmalu se bodo ulice bleščale od beline zidov. Kot Zion, sveto mesto, nebeška prestolnica. Prišla bo izpolnitev.«

Male monografije

Njegovo razmišljanje bilo utemeljeno v času, za katerega je bilo značilno izrazito okraševanje fasad; stavbe pa so na drugi strani nastajale vedno bolj po načelih proizvodnje, namesto obrti. Ornament je tako prepoznal kot nekaj odvečnega, nekaj, kar ni izražalo duha časa. Ta je bil – racionalizem, ornament pa je zahteval vloženo delo brez prave racionalne funkcije. Duh Adolfa Loosa je doživel zadoščenje: arhitekturo je v naslednjih desetletjih res prevzel val vedno večje izčiščenosti, ki se v »mainstream« arhitekturni produkciji še posebej izraža danes. Sodobna gradbena proizvodnja je s svojo hitrostjo in funkcionalnostjo arhitekturo oropala premisleka o detajlih, ki so v veliki večini prefabricirani in tako brez odnosa do stavbe. Zaznamuje jih popolna anonimnost.

Na drugem delu sveta, ki ga je prav tako v nekaj primerih arhitekturne produkcije doseglo modernistično gibanje, prineseno z zahoda, opazujem tradicionalno arhitekturo, ukoreninjeno v stoletjih izkušenj in razvoja, ki kljub svojemu nedavnemu nastanku izraža tradicijo, na katero čas ni radikalno vplival; od starejših templjev bi jo ločila le po količini mahu na strehi in patini zidov. Ali je ornament zločin? Ne. Narejen je z rokami mojstrov, ki imajo za sabo stoletja obrtniškega znanja, ki v dani kulturi še vedno nosi vrednost. Mogoče Loos temu ne bi oporekal, saj na začetku eseja res pove, da je »evolucija kulture sinonimna z odstranitvijo ornamentov iz utilitarnih objektov«. Ampak, ali je res arhitektura kdaj samo utilitarna, ali je naša hiša res le »stroj za bivanje«, kot je dejal Corbusier? Ali ni tudi prostor, kjer počivamo in ki nas lahko s spomini, detajli, toplino tudi navdihuje? Ali sta modernistična izčiščenost in funkcionalizem res najvišji točki razvoja?

Tempeljski kompleks Bái Đính je ogromen, pa v obiskovalcu ne vzbuja občutka človekove majhnosti, odtujitve in praznine, ki je lahko prisotna v izkušnji večjih modernističnih kompleksov. Po območju se obiskovalec lahko sprehaja ure, pa lahko še vedno najde stvari za občudovanje: to je lahko ornament, opečna fasada trinajstnadstropne stupe, krajinski elementi in prostor s kontrasti sence in svetlobe … Oko se ob raziskovanju ustavi na detajlih, izdelanih s človeško skrbnostjo. Modernistični arhitekturi se je večkrat očitalo megalomanskost in neprilagojenost človeškemu merilu. Kaj če je pozornost, ki je namenjena detajlom – vključujoč ornamente – v primeru tega ogromnega kompleksa ena izmed komponent, ki razgibajo stavbo in se s tem približajo človeku? Ravno tisto, kar je modernistični arhitekturi večkrat umanjkalo?

»monumentalna os«, ki se zlije z naravo

hodnik s kipi Arhatov

prostor pred glavnim templjem

trinajstnadstropna stupa, betonska konstrukcija z opečno fasado

Piše: Nina Dolar
Fotografije: osebni arhiv

Vsebine na spletnem portalu outsider.si se razlikujejo od vsebin v tiskani reviji Outsider. Z naročilom na revijo prejmete skrbno pripravljene vsebine in omogočite raznoliko ustvarjanje ekipe sodelavcev Outsiderja.

Hvala.

Celoletna naročnina