Papež svari pred “orwellovsko” razgradnjo svobode govora

Papež je v svojem zadnjem nagovoru ostro opozoril na enega temeljnih problemov sodobnega Zahoda – orwellovsko razgradnjo jezika, ki se vse pogosteje uporablja kot sredstvo manipulacije, izključevanja in političnega boja. V nagovoru članom diplomatskega zbora je poudaril, da so temeljne človekove pravice in svoboščine pod vse večjim pritiskom, saj diplomacijo izriva logika moči in vojne, poroča Vatican News.

Po papeževih besedah se svet danes ne sooča zgolj z geopolitičnimi napetostmi in oboroženimi konflikti, temveč tudi z globoko krizo pomena besed. Jezik izgublja stik z resničnostjo, kar omogoča ideološko preoblikovanje dejstev in relativizacijo resnice. Kot je opozoril, je “ponovno odkrivanje pomena besed morda eden glavnih izzivov našega časa”, saj v trenutku, ko se besede odtrgajo od stvarnosti, tudi sama resničnost postane “vprašljiva in nazadnje neizrekljiva”.

V tem kontekstu je papež spomnil na misel svetega Avguština, ki je opisal položaj dveh ljudi brez skupnega jezika: “neumni živali … se med seboj lažje razumeta kot ta dva posameznika“. Avguštin dodaja še ostrejšo primerjavo, da bi “človek lažje govoril s svojim psom kot s tujcem”. Ta prispodoba po papeževem mnenju jasno kaže, kam vodi družba, v kateri se skupni pomen besed poruši.

Posebej je opozoril, da današnja pomenska zmeda ni naključna. “Jezik vse bolj postaja orožje za zavajanje ali za napadanje in žaljenje nasprotnikov,” je dejal ter pozval, naj se besede znova uporabljajo tako, da “nedvoumno izražajo razločne in jasne resničnosti”. Le na tej osnovi je po njegovem mnenju mogoče obnoviti pristen dialog – v družinah, politiki, medijih, na družbenih omrežjih in v mednarodnih odnosih.

Papež je izpostavil tudi paradoks sodobnega časa: razgradnja jezika se pogosto opravičuje “v imenu svobode izražanja”, vendar je “ob natančnejšem pregledu res ravno nasprotno”, saj je svoboda zaščitena prav tedaj, ko je jezik zasidran v resnici. Brez tega se svoboda spremeni v prazno floskulo, ki služi utišanju drugače mislečih.

Papežev nagovor tako predstavlja resno opozorilo sodobnim družbam: brez resnice v jeziku ni ne dialoga ne diplomacije, temveč ostaneta le moč in konflikt. Prav zato je po njegovem sporočilu boj za pomen besed hkrati tudi boj za svobodo, mir in človekovo dostojanstvo.

V nagovoru diplomatom je papež povezal razpad jezika z globalnimi političnimi razmerami. Opozoril je, da multilateralizem slabi, diplomacija pa se vse pogosteje umika surovi logiki sile, kar neposredno ogroža človekove pravice, svoboščine in mednarodni mir. V takšnem okolju je po njegovem mnenju prav jasen, resnici zvest jezik ključna obramba pred zdrsom v nasilje in avtoritarnost.

Ž. K.