»Pod pretvezo reševanja ga v resnici minira« – stroka ostro o zdravstveni politiki Roberta Goloba

»Krepitev javnega zdravstvenega sistema je glavna prioriteta te vlade,« je ena najpogosteje ponovljenih izjav predsednika vlade. A pod bleščečo retoriko se vse glasneje oglaša drugačna resničnost – takšna, ki jo čutijo zdravniki in predvsem pacienti.

Javno zdravstvo ni zgolj ena izmed političnih tem tega mandata. Na njem stoji in pade vlada Roberta Goloba, z njo pa tudi zaupanje ljudi, da država še zmore zagotoviti dostopno in pravočasno zdravljenje. Prav zato je boj za interpretacijo – ali gre za reformo ali razgradnjo – postal tako silovit.

Zdravniki kot kolateralna škoda reform

Napovedi, da bodo zdravniki ob sprejetju novele Zakona o zdravstveni dejavnosti zapuščali javni sistem, niso ostale na ravni groženj. V praksi javno zdravstvo zapuščajo ugledni strokovnjaki: dolgoletni direktorji zdravstvenih domov, maksilofacialni kirurgi, ortopedi, pediatri, radiologi in celo družinski zdravniki. Ne gre za obrobna imena, temveč za ljudi z vrhunskimi strokovnimi in znanstvenimi referencami ter z dolgo vrsto hvaležnih pacientov.

Ob tem uradna pojasnila, da odhodi »ne bodo vplivali na izvajanje programov«, vse težje zdržijo stik z realnostjo. Pacienti namreč na lastni koži občutijo odpovedane operacije, prestavljene termine in čakalne dobe, ki se ne merijo več v mesecih, temveč v letih.

"Ironija je, da Golob ljudem, s pomočjo razpihovanja ideoloških usedlin socializma ter ljudskega nerazumevanja ločnic med javnim, državnim in zasebnim, pod pretvezo reševanja javnega zdravstvenega sistema, tega v resnici minira."
☹️ https://t.co/9pOALGLH6B

— Simon Podnar ♻️ (@PodnarSimon) January 11, 2026

Ko se zgodba obrne proti zdravnikom

Zanimivo je opazovati tudi spremembo v komunikaciji oblasti. Sprva so reformo zagovarjali z obljubami večje učinkovitosti in boljše organizacije. Danes pa se težišče očitno premika: krivec za slabšanje razmer naj bi bil »pohlep zdravnikov«, ki da zapuščajo javni sistem zaradi denarja. V oddaji Tarča je celo zazvenela izjava, da so čakalne vrste »manjši del problema javnega zdravstva«. Za ljudi, ki v bolečinah čakajo na operacijo, je takšna ocena težko razumljiva – in še težje sprejemljiva.

Omejevanje koncesionarjev, kaznovanje pacientov

Eden najbolj nazornih primerov absurda aktualnih ukrepov je omejevanje števila posegov, ki jih smejo opraviti koncesionarji. Storitev, ki jo plača Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je enako ovrednotena pri javnih bolnišnicah in koncesionarjih. Razlika je predvsem v organizaciji dela.

Ko se omeji tiste, ki zmorejo opraviti več posegov in s tem skrajševati čakalne vrste, posledice niso ideološke, temveč povsem konkretne: manj operacij, več bolečine in več čakanja. Tako javni zavodi kot koncesionarji so del javnega zdravstvenega sistema – in prav to dejstvo se v razpravah pogosto namenoma spregleda.

Ko kritika pride iz samega vrha stroke

Da pomisleki niso zgolj politični ali interesni, temveč globoko strokovni, potrjuje tudi odziv Simon Podnar, profesorja nevrologije, enega vodilnih slovenskih nevrologov in strokovnega direktorja Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Pod zapisom o zdravstveni reformi je zapisal misel, ki je v hipu zaokrožila javnost:

»Ironija je, da Golob ljudem, s pomočjo razpihovanja ideoloških usedlin socializma ter ljudskega nerazumevanja ločnic med javnim, državnim in zasebnim, pod pretvezo reševanja javnega zdravstvenega sistema, tega v resnici minira.«

Te besede imajo posebno težo. Ne prihajajo iz opozicije, temveč iz samega jedra sistema. Iz ust človeka, ki vsak dan vodi klinično ustanovo in se sooča s pomanjkanjem kadra, organizacijskimi omejitvami in bolniki, ki predolgo čakajo na obravnavo.

Kdo na koncu zares profitira

Ob vseh teh omejitvah se postavlja ključno vprašanje: kdo ima od tega korist? Odgovor je neprijeten, a logičen. Daljše čakalne vrste so voda na mlin čistim zasebnim samoplačniškim klinikam. Pacienti, ki ne zmorejo več čakati, se odločijo za plačilo iz lastnega žepa. Zdravniki, ki jim je v javni mreži onemogočeno dodatno delo, pa svojo pot najdejo prav tam.

Tako se pod geslom obrambe javnega zdravstva sistem tiho pomika v smer, kjer dostop do zdravljenja vse bolj določa debelina denarnice. Ironija je očitna: politika, ki javno prisega na solidarnost, s svojimi ukrepi ustvarja pogoje za privatizacijo po najbolj grobem, ameriškem vzorcu.

Ali se to dogaja iz nevednosti ali namenoma, naj presodi vsak sam. A dejstvo je, da opozorila prihajajo z vseh strani – tudi iz samega vrha zdravstvene stroke. In če bodo ti glasovi še naprej preslišani, bo cena za to zelo visoka. Plačali jo bodo pacienti.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X/ Simon Podnar

The post »Pod pretvezo reševanja ga v resnici minira« – stroka ostro o zdravstveni politiki Roberta Goloba first appeared on NaDlani.si.