Propad notranje kohezije: Kako EU izgublja svojo legitimnost

Dvanajstega februarja 2026 je Evropski parlament sprejel poročilo, s katerim Svetu EU priporoča glavne prioritete za 70. zasedanje Komisije ZN za položaj žensk. V njem poudarja polno priznanje trans žensk kot žensk ter njihovo enakopravno vključevanje v politike enakosti spolov, vključno z dostopom do ženskih prostorov. Na isti seji je bil zavrnjen amandma, ki bi v besedilo vnesel trditev, da lahko zanosijo le biološke ženske. Ta odločitev ni osamljen dogodek, temveč del širšega trenda, v katerem evropske institucije vse bolj nastopajo kot nosilke ideološkega projekta, ne pa kot organi, vezani na jasno določena pooblastila iz temeljnega akta Unije – Lizbonska pogodba.

Ker slovenska levica krčevito podpira takšno politiko, si velja ogledati, kje so korenine teh zablod. Zakaj prav tu se odpira ključno vprašanje: ali se vse, kar se danes izvaja v imenu LGBT-agende, podnebne nujnosti in t. i. zelenega prehoda, sploh še opira na dejanska pooblastila, ki jih določa Lizbonska pogodba, ali pa gre za njeno grobo zlorabo. Lizbonska pogodba, sprejeta leta 2007 kot zadnji veliki kompromis med državami članicami, predstavlja najvišji pravni okvir Evropske unije, njen ustavni temelj. Nastala je v času, ko je bila Unija razumljena predvsem kot skupnost suverenih držav, ki so na določenih, natančno opredeljenih področjih prenesle del svojih pristojnosti na skupne institucije. Pogodba določa vrednote, cilje in pristojnosti EU ter hkrati postavlja njihove meje. Njeno bistvo ni v tem, da bi institucijam omogočala neomejeno normativno kreativnost, temveč da bi njihovo delovanje vezala na jasno določen mandat.

V pogodbi besede “LGBT” ne najdemo. Govori o spoštovanju človekovih pravic in o spoštovanju pravic pripadnikov manjšin, vendar pojem “manjšina” ni definiran. Nikjer ni določeno, da zajema specifične sodobne identitetne konstrukte, še manj pa, da bi te skupine imele poseben normativni status, ki bi omogočal sistematično preoblikovanje zakonodajnih, izobraževalnih in kulturnih okvirov držav članic. Če pojem ni jasno opredeljen, potem njegovo enostransko širjenje pomeni raztezanje pogodbe preko njenega izvornega soglasja. Ko se iz splošnega načela varstva pred diskriminacijo razvije politični projekt redefinicije spola, družine in bioloških kategorij, ne gre več za izvrševanje pogodbe, temveč za njeno instrumentalizacijo.

Enako velja za podnebno politiko in zeleni prehod. Skrb za okolje ima podlago v pogodbah, toda ta podlaga ni bila zamišljena kot absolutni mandat za radikalno prestrukturiranje energetskih sistemov, industrije, kmetijstva in življenjskega sloga evropskih državljanov brez novega, izrecnega demokratičnega konsenza. Ko podnebne spremembe postanejo osrednji kriterij politične legitimnosti, ko se vsako vprašanje ali dvom označi kot moralno sporen, se ustvarja ozračje, v katerem se pravni okvir uporablja kot sredstvo pritiska. Pod krinko “zelenega prehoda” se uvajajo obsežni regulativni paketi, ki globoko posegajo v gospodarsko in socialno strukturo držav članic. Vprašanje ni, ali je varstvo okolja pomembno, temveč ali obseg in intenzivnost ukrepov ustrezata dejansko podeljenim pristojnostim.

Lizbonska pogodba izrecno poudarja načelo prenosa pristojnosti: Unija deluje le v mejah pooblastil, ki so ji jih podelile države članice. Toda v praksi smo priča tihemu premiku. Namesto formalne spremembe pogodb in odprte razprave o novih pristojnostih se obstoječe določbe razlagajo vse širše. Vrednote, zapisane v splošnih formulacijah, postajajo pravna podlaga za vsebinsko preoblikovanje družbenih norm. To ni evolucija v okviru pogodbe, temveč njena ekspanzivna reinterpretacija. In prav v tem smislu je mogoče govoriti o zlorabi: temeljni akt, ki naj bi omejeval oblast, postaja instrument za njeno širitev.

Ta razvoj pa ni zgolj pravnotehnični problem. Je odraz globljega ideološkega premika. Skozi vse dvajseto stoletje – in nič manj danes – se v svetu spopadata dve temeljni tendenci. Prva izhaja iz naravnega reda: iz prepričanja, da je človek vpet v objektivno danost narave in da fizična realnost ni ločena od metafizičnega temelja. Že Aristotel je pokazal, da razumevanje narave predpostavlja razumevanje višjega reda. V zahodni civilizaciji je ta misel dobila svoj zgodovinski izraz v krščanskem okviru, ki je oblikoval pravo, politiko in kulturo Evrope.

Druga tendenca pa temelji na zavračanju ali preoblikovanju tega reda. V najširšem smislu jo lahko imenujemo socializem. Njegovo klasično formulacijo je podal Karl Marx, ki je zgodovino razlagal kot boj med zatiralci in zatiranimi ter napovedal družbo, v kateri bo vsakemu dano po njegovih potrebah. V tej perspektivi so razlike predvsem rezultat nepravičnih struktur, ki jih je treba odpraviti. Sodobni “wokizem” je kulturna transformacija te iste logike: namesto razrednega konflikta v ospredje postavlja identitetnega, namesto ekonomskih struktur problematizira jezik, kulturo in tradicijo, a ohranja isto shemo – svet je razdeljen na privilegirane in zatirane, rešitev pa je v dekonstrukciji obstoječega reda.

Da bi razumeli, kako velik je današnji padec ambicije, se je treba spomniti obdobja, ki ga je zaznamovalo vodstvo Helmut Kohl. Ob koncu hladne vojne je bilo na ozemlju Vzhodne Nemčije nameščenih približno 380.000 sovjetskih vojakov, skupaj z ogromno vojaško infrastrukturo. Do leta 1994 so se te sile v celoti umaknile. Umik sovjetskih – danes bi rekli ruskih – okupacijskih sil ni zajel le Nemčije, temveč celotno srednjo in vzhodno Evropo. Iz Poljska, Madžarska, Češka ter baltskih držav – Estonija, Latvija in Litva – so se enote nekdanje Rdeče armade postopoma umaknile. Nemčija se je leta 1990 ponovno združila, kar je bil zgodovinski preobrat brez primere v povojni Evropi.

Le dobro desetletje in pol pozneje, leta 2004, je sledila največja širitev Evropske unije v zgodovini. Države srednje in vzhodne Evrope – med njimi Poljska, Madžarska, Češka ter baltske republike – so postale del iste politične in pravne skupnosti kot zahodna Evropa. To je pomenilo, da se je evropski vzhod, ki je bil desetletja ločen z železno zaveso, institucionalno in civilizacijsko združil z zahodom. To so bili kolosalni dosežki: umik tujih okupacijskih sil, mirna združitev razdeljene države, širitev območja svobode in prava brez vojne. Danes se zdijo skoraj nepredstavljivi.

Evropa je tedaj delovala kot resen geopolitični dejavnik. Imela je jasno zavest o svojem interesu, o svoji zgodovinski priložnosti in o odgovornosti do kontinenta kot celote. Danes pa se sooča z notranjimi delitvami, z izgubo samozavesti in z ideološkimi spori, ki jo paralizirajo. Problem ni zgolj v zunanjih pritiskih, temveč v eroziji notranje kohezije.

Evropa danes ni šibka predvsem zaradi zunanjih dejavnikov. Njena slabost je notranja – in ta notranja slabost ima idejno jedro. Izvira iz prevlade socialistične, postmarksistične miselnosti, ki postopoma razkraja naravni red, na katerem je bila evropska civilizacija zgrajena. Ideološko so številne države sprejele predpostavko, da je mogoče družbo nenehno preoblikovati mimo naravnih razlik in zgodovinske izkušnje. Kulturno se kontinentalna identiteta umika relativizmu. Politično pa se to kaže v nezmožnosti Evropske unije, da bi delovala enotno in strateško.

Če se bo nadaljevala praksa, v kateri se Lizbonska pogodba uporablja kot elastičen instrument ideološke preobrazbe, namesto kot trdna ustavna meja, bo Evropska unija tvegala izgubo legitimnosti. Brez vrnitve k jasnim mejam pristojnosti, brez ponovnega spoštovanja naravnega reda in brez obnovljene zavesti o skupnem interesu bo težko ponoviti dosežke, kakršne je Evropa zmogla v času združitve Nemčije in ponovne združitve kontinenta. Odveč je reči, da se besede v obvezni sorazmernosti nanašajo tudi na situacijo v domovini. Tisti, ki je nikoli niso hoteli, so danes tisti, ki na vsak način mehčajo javno moralo. Zberimo moči in jih 22. marca za vselej postavimo v ropotarnico (zgodovinskih) zablod.

dr. Boštjan Marko Turk