S takšnimi težavami se varnostniki soočajo zaradi uveljavitve (Golobovega) Šutarjevega zakona

Ker tatvina majhne vrednosti in poškodovanje tuje stvari majhne vrednosti po sprejetju Šutarjevega zakona nista več kaznivi dejanji, ampak zgolj prekrška, se varnostniki pri svojem delu soočajo s težavami, izgubili so namreč del pooblastil.

Medtem ko so v luči nastajanja Šutarjevega zakona vztrajali, da želijo z dekriminalizacijo malih tatvin in poškodovanj tuje stvari manjše vrednosti (do vrednosti 500 evrov) doseči, da bi storilci tovrstnih dejanj plačali vsaj globo (glede na nastalo škodo v vrednosti od 150 evrov do 1500 evrov), ker se je storitev tovrstnih dejanj redko končala z obsodbo, pa je predsednik Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja Branko Slak v pogovoru za Dnevnik sedaj pojasnil, da se sedaj v praksi pojavlja precej zmede in problemov. “Zato zbiramo podatke o stanju na tem področju”.

Slak je v zvezi z izgubo dela pooblastil, ki je posledica sprejetja Šutarjevega zakona, povedal, da “varnostnik nima zakonske podlage za izvedbo ukrepa zadržanja zoper osebo, ki je storila prekršek tatvine ali poškodovanja tuje stvari, če oseba ravna v skladu z ukrepi varnostnika”. Zadrževati je torej ne more, če ne uporabi sile ali varnostniku ne zagrozi, da jo bo uporabila. Kot pravi Slak, je samo zadržanje mogoče v primeru, “če tat oziroma povzročitelj škode odkloni postopek identifikacije ali pa ne soglaša s površinskim pregledom oblačil, vozila, tovora, prtljage itd.” To torej pomeni, da mora varnostnik zalotenega tatu po končanem postopku izpustiti, tudi če policisti še sploh niso prispeli na kraj, kjer se je dogodila tatvina. Slednji lahko sicer nato izsledijo storilca na podlagi zbranih podatkov in gredo v sprožitev prekrškovnega postopka.

Foto: Pixabay

Posledice tudi drugod

Šutarjev zakon, ki je bil sprejet po nujnem postopku, je vplival tudi na tožilstvo in sodišča, ob sprejetju le-tega so bili namreč primorani iti v ustavitev vseh odprtih kazenskih postopkov, ki so bili povezani z malimi tatvinami in poškodovanji tuje stvari majhne vrednosti. Da se bo to dogodilo, je sicer opozorila Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, a to ni odvrnilo vladajočih pri uveljavitvi zakona v predlagani obliki.

Ker se zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine in na novo določenega prekrška niti ne prekrivajo v celoti, to predstavlja dodatno težavo. Majhne tatvine so namreč po Šutarjevem zakonu vezane le na vrednost ukradenega, medtem ko dikcija “kaznivega dejanja tatvine majhne vrednosti v kazenskem zakoniku zajema tudi namen storilca”. Torej, da je imel namen ukrasti manjšo vrednost.

Zakon pa je povzročil tudi neenako obravnavo podobnih dejanj. Medtem ko je za storitev kaznivega dejanja prikrivanja po Kazenskem zakoniku predpisana “kazen do dve leti zapora za tiste, ki kupijo ali kako drugače sprejmejo ali razpečujejo stvari, za katere vedo, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem”, pa to po novem ne bo več nezakonito v primeru ukradenih predmetov v manjši vrednosti, ker bodo ti pridobljeni s prekrškom, ne pa s kaznivim dejanjem. Zatajitev ne glede na minimalno škodo oziroma premoženjsko korist ostaja kaznivo dejanje, a v praksi pa se dogaja, da se storilce podobnih ravnanj obravnava na neenak način. Primer nesmiselne situacije je, da ko nekdo natoči gorivo na črpalki in bencina ne plača, se to obravnava kot prekršek, če pa se prodajalca zavede z lažno obljubo kasnejšega plačila bencina, pa do tega ne pride, gre tukaj za kaznivo dejanje – goljufijo.

Ž. N.