Supermoč ali prekletstvo (hiper)specializacije

1 week ago 48

Ikar ni padel zaradi kril. Padel je, ker jih pred poletom ni preizkusil.
Vsaka posebnost je najprej surova. Šele ko jo raziščeš, razumeš in obvladaš, postane spretnost. Do takrat je breme – včasih pogubno.

O tem sem pisal že v članku o dvojnosti: dobro brez slabega ne more obstajati, oba tvorita celoto. Enako velja za par, ki me zanima tokrat – specializacijo in generalizacijo.

Odklon brez navodil

Specializacija je odmik od širšega, celovitega pogleda. Kot del celote je nujna; brez nje noben sistem ne deluje optimalno. Predpona »hiper« pa ne označuje več deleža celote, ampak ekstrem. Odklon, ki se je iztrgal ravnovesju.

Kolo zna voziti skoraj vsak. Veščina je znana, meje uporabe so znane, navodila obstajajo in se jih hitro naučimo. S krili bi šlo teže. Ljudje kril ne uporabljamo – nimamo ne izkušenj ne navodil. Pridobiti bi jih morali s preizkušanjem: kje so možnosti, kje meje.

Ljudje s posebnostmi so v istem položaju. Niso nenormalni, le zunaj povprečja. Redki, nenavadni, pogosto nerazumljeni. Navodila za povprečje poznamo vsi. Za odklon jih ni. Vsak si jih mora napisati sam.

Prekletstvo s stikalom

Pred časom sem raziskoval osebnostno lastnost, ki to lepo pokaže. Med 15 in 20 odstotki ljudi je izrazito senzibilnih. Znotraj te skupine je ozek krog takih, ki jim v poljudni literaturi pravijo empati: zaznavajo mikro spremembe v okolju – premik drže, izraz, ki traja desetinko sekunde, spremembo v barvi glasu – in iz njih sestavijo čustveno stanje človeka pred sabo, še preden ta spregovori.

(Izraz ’empat’ ni klinična kategorija. Je opis, ne diagnoza. Za to, kar sledi, to ničesar ne spremeni.)

V filmu Rain Man Raymond Babbitt v hipu prešteje 246 zobotrebcev, raztresenih po tleh. Empat v podobnem hipu prešteje razpoloženja v prostoru.

Zveni imenitno. Ni. Prevzemati tujo bolečino ves dan, brez stikala, je prekletstvo.

Dokler se človek ne nauči svojega odklona uravnavati. Takrat prekletstvo dobi stikalo. Predstavljajte si, da vas nekdo skuša naplahtati – vi pa njegov namen začutite, še preden dokonča prvi stavek.

Hiperspecializacija

Hiperspecializacija je odklon iste vrste. Le da si zanjo navodil skoraj nihče ne piše.

Sistem potrebuje uravnoteženo razmerje med specialisti in generalisti; šele oboji skupaj tvorijo zdravo celoto. Danes tega razmerja ni.

Na vsakem področju je videti posledice: množica ljudi, izurjenih za zelo ozek izsek, in vse manj takih, ki vidijo sistem kot celoto. Vzroka za to sta po mojem dva.

Prvi: kdor ne vidi čez svoje planke, ne ve, česa ne ve. Slepa pega ne boli. Zato je ne iščemo.

Drugi: energija. Specialist večino časa in truda vlaga v poglabljanje. Ob toliko specialistih boj za prednost požre ogromno. Kar gre v globino, ne gre v širino. To ni značajska napaka. To je bilanca.

S tem ne trdim, da so specialisti rak rana družbe. Rak rana je netoleranca do drugačnosti – do katerega koli pola.

Ravnovesje

Vsak sistem, tudi človeški organizem, potrebuje protiutež. Podobno kot v politiki: ne leva ne desna, šele ena proti drugi lahko (ob)držita smer.

Neravnovesje danes izstopa bolj kot kdaj prej – ob eksponentni rasti napredka, ob komunikaciji, ki več oddaja kot prenaša, in ob obzorjih, ki se ožijo hitreje, kot se širi znanje. Le da se ne pokaže tam, kjer ga iščemo. Ne v sporu med strokami. V tišini med njimi.

Kardiolog predpiše statin. Holesterol pade. Odločitev je skladna s smernicami. Čez čas bolnika začnejo boleti mišice. Revmatolog predpiše protibolečinsko zdravilo. Skladno s smernicami. Čez nekaj mesecev ga začne peči v želodcu. Gastroenterolog predpiše zdravilo za zniževanje želodčne kisline. Prav tako skladno s smernicami.

Kardiolog rešuje holesterol. Revmatolog bolečino. Gastroenterolog razdražen želodec. Vse tri odločitve se seštejejo v bolnikovem telesu – tri škatlice zdravil in slabše zdravje kot pred letom dni.

Nihče ni naredil napake. Rezultat je napaka.

Kje je torej supermoč

Ikar bi moral spoznati meje kril. Empat mora spoznati meje svoje kože. Specialist mora spoznati mejo svojega področja – ne zato, da jo prestopi, ampak zato, da ve, kje je.

Vedeti, kje se moje znanje konča, ni skromnost. Je natančnost. In je edino stikalo, ki ga specialist premore.

Mogoče pa v mozaiku noben delček ne manjka. Mogoče vsi držimo svoje v roki – trdno in pravilno obrnjene. In prav zato ni nikogar, ki bi jih sestavil.