Vojno nasilje v Operacijski coni Jadransko primorje: ustrelitev 71 talcev na Opčinah 3. aprila 1944

Drage Openke, cenjeni Openci, spoštovani vsi prisotni, lepo pozdravljeni!

V širši okvir pokola na Opčinah 3. aprila 1944 gre vnesti nekaj zgodb, ki so praviloma nepoznane in upam, da zaradi tega tudi zanimive. Širši okvir je tisti iz časa druge svetovne vojne, ko so imele Opčine pomembno povezovalno vlogo med Trstom in Krasom, bodisi za okupacijsko vojsko kot za osvobodilno gibanje, ki je bilo v tistem času že zelo razpredeno na tem območju. Približno 10% Openk in Opencev, to je približno 300 od takratnih 3000 prebivalcev, je bilo aktivno vključenih v slovensko odporniško gibanje, ki se je začelo organizirati od samega začetka vojne, postopoma pa se je razširilo po kapitulaciji Italije septembra 1943, ko so že mnogi upali, da je vojne konec, a se je kmalu izkazalo, da ni bilo tako. V par tednih so tukajšnje območje zasedle nacistične čete, ki so lahko računale na sodelovanje italijanske fašistične garniture. Prav tako kot se je zgodilo dvajset let prej, ko so fašisti prevzeli oblast v skorajda prazničnem razpoloženju, ko so kvestor, prefekt in fašistični veljaki skupaj nazdravljali, mestna godba pa je igrala Giovinezza, tudi tokrat, leta 1943, ni bilo institucionalnih pretresov, ko se je morala mestna politična in gospodarska elita prilagoditi novim gospodarjem. Cesare Pagnini, Bruno Coceani in mnogi drugi nepomembni anonimneži, so vsi pridno sodelovali z nacisti zato, da je lahko vojni stroj mlel dalje. The war must go on. Z nepomembnimi anonimneži mislim na preproste ljudji, brez imen in priimkov, ki s svojim početjem ali nepočetjem pripomorejo k temu, da zadeve tečejo dalje po ustaljenih kalupih, v dobrem in v slabem. V zvezi s tem gre izpostaviti primer, do katerega sem se dokopal, ko sem pred leti raziskoval v arhivu inštituta za odporniško gibanje v Genovi in naletel na lik tržaškega partizana Walterja Ulanowskega. V Trstu je nepoznan v Genovi pa so mu posvetili ulico. Nič čudnega, da v Trstu partizanu, povrh tega še članu enot Garibaldij niso postavili ulice, a njegov primer nam vsekakor lahko marsikaj pove. Tu gre izpostaviti, da se je po razpadu italijanske vojske, v kateri je služboval, pridružil ligurijskim Garibaldincem in bil po bitki pri samostanu Benedicta, v začetku aprila 1944 zajet. Odpeljali so ga v zapor Marassi v Genovi, tam je ostal približno mesec dni, potem pa se je znašel na seznamu 59 protifašistov, ki so jih nacisti postrelili na passo del Turchino, med Ligurijo in Piemontom, kot povračilni ukrep za atentat na nemške vojake v genovskem kinu Odeon.

Zgodba je zelo podobna openskemu primeru in Walter Ulanowski, s partizanskim imenom Josef, morda je bil celo slovenskega rodu, saj se je mama pisala Pečenko, je za sabo pustil nekaj pisem, naslovljenih punci in družini. Zapisi so žalostni in njihovo prebiranje mučno, a kar se povezuje z našimi nepomembnimi anonimneži, je zapis v Walterjevem dnevniku o vojnem vsakdanu v Genovi, ki bi ga lahko idejno prenesli v Trst. V njem piše 10. maja 1944, potem ko je bil 34 dni v zaporu, kako trpi lakoto in pomanjkanje svobode. Do tu nič nenavadnega, a opisuje kako so ga na kamionu peljali v zapor in analizira svet okrog sebe: ugotavlja kako ga ljudje na ulici gledajo z nezaupanjem, zaničljivo in zaprepaščeno opazuje njihovo brezbrižnost. Medtem ko se oni borijo se večina mestnih ljudi zanje ne zmeni in edino kar imajo v mislih je zabava. Mestne ulice so polne brezdelnežev in mešetarjev, tako piše, vsi se ukvarjajo s preprodajo robe na črno, da bi od vojne profitirali, mislijo samo na zabavo, moški in ženske polnijo kinodvorane.

Ustrelili so ga teden kasneje po tem zapisu, ki nam, med drugim pojasni, da vojna izkušnja ni enaka za vse. Nasilje, ki ga je nacistična uprava prinesla s seboj ni bilo enako za vse.

Od jeseni 1943 dalje so bile Opčine z bližnjim Trstom in daljno okolico vključene v Operacijsko cono Jadransko primorje za varnost katere je skrbel SSovski vodja Odilo Lotario Globocnik. Rodil se je v Trstu, v družini slovenskega rodu, ki se je potujčila in kot mnogi posamezniki in posameznice, ki so zatajili svojo identiteto se je moral tudi on v novi koži izkazati bolj papeški od papeža. Globocnikovo frustriranost je najprej občutilo milijon in pol umorjenih judov, komunistov, raznoraznih upornikov in nasprotnikov nacistov v zasedeni Poljski, nato pa tukajšnje odporniško gibanje, ki je bilo spomladi 1944 v hudem položaju. Sovjetska rdeča armada je sicer že prešla v protinapad, a do napada zahodnih zaveznikov, ki naj bi odprli drugo fronto v Evropi, morda celo v Istri, kjer se Sredozemlje najgloblje stika s srednjo Evropo in z osrčjem nacističnega imperija, še ni prišlo. Zgodilo se bo šele junija tistega leta z izkrcanjem v Normandiji. Zato je bilo treba za odpor poskrbeti sami: 2. aprila zvečer, sta azerbajdžanska partizana, Mirdamat Sejdov (partizansko ime Ivan Ruskij) in Husein Zade (partizansko ime Mihajlo), bivša sovjetska vojaka, nato ujetnika in dezerterja iz Wehrmachta, ki sta prestopila v vrste IX korpusa jugoslovanske osvobodilne vojske, preoblečena v nemška vojaka prišla na Opčine, se srečala z domačinko Fani Koritnik, ki jima je nudila začasno zatočišče in nato vstopila v kino. Pod sedeži sta namestila eksploziv, ki je razdejal stavbo. Uradna poročila navajajo 7 mrtvih nemških vojakov, a baje, da je bila med žrtvami tudi mlada domačinka, ki naj bi bila tisti večer navzoča v kinu. Ruskij in Mihajlo sta dvajset dni pozneje ponovila atentat v palači Rittmeyer v Ulici Ghega, ki so jo Nemci spremenili v Dom nemškega vojaka, klub z menzo za nemške enote. V napadu je umrlo pet nemških vojakov, nacisti pa so v odgovor na stopnišče palače kjer je sedaj konservatorij Tartini obesili 51 ljudi, v glavnem slovenskih partizanov in članov njihovih družin.

Zakaj ti atentati? Izbira openske kinodvorane in nemške menze kot tarče atentata je bilo posebnega pomena: ni šlo za vojaška ali strateško pomembna objekta, temveč za kraji razvedrila okupacijskih enot. Podobno kot v genovskem primeru je bil tudi pri openskem atentatu glavni cilj povečati napetost med nemškimi vojaki ter vanje vliti dvom in jih prisiliti v konstantno psihološko breme, ki ni ločevalo med bojnim poljem in neproblematičnim zaledjem. Zato je bila izbira kinodvorane, prostora, ki je praviloma namenjen brezskrbnemu razvedrilu povezana s psihološkim učinkom na nemške vojake na eni in na lokalno prebivalstvo na drugi strani, čeprav je bila stopnja tveganja visoka. Povračilni ukrep je zato poleg zastraševanja prebivalstva in dokazovanja moči nad partizani imel ključen pomen tudi za same nemške vojake, saj jim je bilo potrebno vliti novega poguma in utrditi občutek varnosti. Kaznovanje je moralo biti kruto in neusmiljeno in je moralo delovati navzven in navznoter kot ponovna potrditev lastne vojaške premoči in nadvlade, kot poudarja Alessandro Portelli, ki je analiziral pokol pri Ardeatinski jami, posledica partizanskega atentata na nemške vojake v ulici Rasella sredi Rima.

Partizani pa niso imeli druge izbire. Stopnjevanje spopada je šlo samo prek takih akcij, ki so imele za cilj pokazati, da nacisti so ranljivi in da jih je mogoče premagati, a za to so potrebovali pomoč prebivalstva, ki ga je bilo potrebno zdramiti. V mestu, v katerem je fašizem uspeval in kolaboracionizem cvetel je imel atentat v openski kinodvorani (in kasneje v palači Rittmeyer) namen zdramiti lokalno prebivalstvo in ga vključiti v odpor.

Nemška reakcija je bila bliskovita in vrhovni komisar Rainer je za Opčine nemudoma razglasil vojno stanje ter prebivalcem velel naj razjasnijo atentat, v nasprotnem primeru bodo sledili strogi ukrepi. Kakšni naj bi bili strogi vojaški ukrepi proti naselju, ni vedel nihče natančno; prebivalci so se bali uničenja hiš in deportacije v Nemčijo, enake usode, ki je nekaj mesecev prej doletela nekaj drugih kraških vasi kot na primer Komen in Branik, od koder so po atentatu na kolono v Dovcah sežgali štiri kraška naselja in prebivalstvo izgnali v Nemčijo.

Medtem so nemška vojska in italijanske policijske enote preiskale številne openske hiše in aretirale veliko ljudi, ki naj bi bili naslednji popoldan ustreljeni kot talci. Zgleda, da je openski duhovnik zaslužen za to, da se je nacistična komanda odločila drugače. Ceho pa je plačalo drugih 71 ljudi, ki so jih naslednji dan izbrali med zaporniki Coronea. V resnici so pred strelski vod postavili 72 zapornikov, vendar se je eden rešil. Šlo je za Steva Rodića, dvajsetletnega hercegovskega partizana, ki so ga med okupacijo zajeli Italijani in ga najprej zaprli v Šibenik, nato v Firence, kjer ga je Posebno sodišče obsodilo na 12 let zapora. Po kapitulaciji Italije ga niso izpustili, temveč premestili na Sušak od tam pa v Trst, v Coronejski zapor. Skupaj z drugimi ujetniki so ga natovorili na kamiona in odpeljali do strelišča na Pikelcu. Iz njegovega pričevanja izvemo, da nekateri so jokali, drugi vzklikali protifašistična gesla. Nato so jih pomorili. Vsi so umrli razen njega, ki je ranjen pod trupli čakal, da se zmrači in nato zlezel pod žico, skočil čez zid in s pomočjo mladega domačina ter Milke Petelin, partizanske kurirke iz Repniča, prišel do veze s partizani. Prvo pomoč je dobil pri zgoniškemu zdravniku, nato se je zdravil v bolnici Pavla in se priključil bazoviški brigadi, s katero je sodeloval pri osvoboditvi Trsta. Večkrat se je udeležil openskih komemoracij in letos julija bo minilo 10 let od njegove smrti. Njegova zgodba je neverjetna, primerna za film, ki ga še ni bilo. Na tleh je ostalo drugih 71 trupel ustreljenih, večinoma mladih starih 17, 18 ali malo čez 20 let. Med njimi gre omeniti Ivana Ukmarja s Proseka. Ukmar se je pisala tudi edina ženska doma iz Marezig. V skupini ustreljenih so bili študenti, kmetje, delavci, uradniki, itd. Prihajali so iz Trsta, Krasa, Istre in Dalmacije. Vsi so bili bolj ali manj tesno povezani z odporniškim gibanjem, zajeti med akcijami ali aretirani, pogosto na podlagi ovadb, ki jih je bilo veliko, a o katerih vemo, žal, zelo malo. Med ustreljenimi je bil tudi Stanislav Dekleva, bivši habsburški vojak, o katerem je zgodovinarka Marina Rossi napisala drobceno, a sočno knjigo. Po prvi svetovni vojni in zasedbi italijanske vojske, je kot mnogi drugi zapustil Trst in se zatekel v Maribor. V času druge svetovne vojne se je vključil v Osvobodilno fronto in kot talec končal svoje življenje na Opčinah. A tragike še ni konec, saj so njegovo ženo Vero Kalister par mesecev kasneje sežgali v Rižarni, sin Ciril pa je kot partizan padel na Štjaku. Tudi drugi sin Igor je bil ranjen in skoraj bi aprila 1945 tudi on končal v Rižarni, a se je rešil; a kaj ko je bil po vojni, leta 1955 zaprt in obtožen umora, ker je v partizanski akciji padel nek policist. Iz zapora so ga izpustili samo na podlagi amnestije, kar govori o dvoličnem odnosu Italije do svoje preteklosti in povojne sedanjosti, kajti ni mogoče spregledati kontinuitete v italijanskem sodstvu pred, med in po drugi svetovni vojni, ko je pred sodišči in v zaporih končalo več antifašistov kot fašistov.

S tem v zvezi Mimmo Franzinelli izpostavlja, da nihče od sodnikov posebnega sodišča za zaščito države ni bil po vojni zaprt. V času, ko je ravnokar šel mimo referendum o sodstvu in smo se rešili dolgočasnih debat o domnevnih povezavah med sodstvom in politiko je vpogled v zgodovino osvežujoč in pokaže na stalno prepletenost med sodstvom in politiko. Na sploh se pokaže prepletenost celotne državne infrastrukture: Ciro Verdiani, nekdanji vodja fašistične policije OVRA na Balkanu, ki je v času druge svetovne vojne Posebnemu sodišču za Dalmacijo izročil številne antifašiste, je bil v povojni Italiji celo imenovan za kvestorja osvobojenega Rima in s strani ameriške CIE veljal za zanesljivega sogovornika. To niso posamezni primeri, gre za sistem, ki je v času po vojni, oziroma v času nove vojne, hladne vojne, omogočil, da so fašisti in njihovi sodelavci ostali na svojih položajih in pripomogli k temu kar Claudio Pavone imenuje kontinuiteta države. Zato se ne gre čuditi, da po osemdesetih letih strelišče še nima svojega parka miru, medtem ko je v Bazovici zrasel dokumentacijski center, ki stoji na praznih temeljih selektivnega spomina in zgodovinskega zavajanja. Ali gre zaključiti s tako pesimistično ugotovitvijo? Ali gre zaključiti z bridko ugotovitvijo, da niti apel, ki so ga openske organizacije civilne družbe in slovenskih manjšinskih organizacij bivšemu partizanskemu predsedniku Sandru Pertiniju naslovile v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni prinesel konkretnih sprememb?

Ali gre zaključiti z bridko ugotovitvijo, da je bilo nato, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja slovenskim manjšinskim organizacijam svečano obljubljeno, da bo, kot protivrednost za razlaščeno slovensko zemljo pri Bazovici na kateri so zgradili t. i. Area Science Park, vrnjen tržaški Narodni dom, kot sva z dr. Bajcem opisala v knjigi o Narodnem domu, a tudi, da bo urejeno opensko strelišče? Ne, ni primerno zaključiti s tako bridkimi ugotovitvami. Primerneje je zaključiti s predlogom, saj je menda že vsem jasno, da apeli temu ali onemu županu ali temu in onemu predsedniku niso učinkoviti in se je potrebno zamisliti nad obliko boja. Prej kot apeli se je v zgodovini nepokornost izkazala za učinkovitejšo pot do korenitih sprememb. Če bi Rosa Parks na vodstvo avtobusnega podjetja naslavljala apele namesto, da bi trmasto sedela na svojem sedežu bi se temnopolti ljudje še dolgo vozili ločeno od belcev.