Zakaj Jaša Jenull v tej vladi ne kolesari več? Si je morda poškodoval koleno?

V oddaji 24ur Zvečer je Lojze Peterle z eno samo, na videz nedolžno primerjavo razgalil temeljni problem političnega aktivizma zadnjih let – v času Janševe in Golobove vlade, pri čemer ga pri slednji sploh ni.

Ko je govor nanesel na kolesarske proteste izpred nekaj let, je Peterle pripomnil, da bi moral Jenull v času Golobove vlade kolesariti precej več, celo toliko, da bi bil resna konkurencaTadeju Pogačarju. Pa vendar kolesarskih protestov ni.

Jaša Jenull je postal simbol kolesarskih protestov v času vlade Janez Janša. Takrat so bili protesti redni, glasni, medijsko podprti in predstavljeni kot izraz civilne družbe. Ko je oblast prevzel Robert Golob, pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Kolesa so izginila. Ulica je utihnila. Moralna nuja protesta se je čudežno raztopila. Kar naenkrat se je zazdelo da je vse v najlepšem redu.

Peterle je tako zadel bistvo: če bi bilo kolesarjenje res stvar načel, bi trajalo tudi danes. Če pa je bilo vezano na to, kdo je na oblasti, potem ne gre za vrednote, ampak za selektivni aktivizem. Peterletovo sporočilo je bilo tako jasno: če želiš biti resen družbeni akter, ne protestiraš samo takrat, ko ti politična klima ustreza. Načela niso sezonska. Demokracija ni vikend rekreacija.

Tišina kot odgovor

Jenull na tak očitek ni mogel odgovoriti. Ker na vprašanje, zakaj danes ni kolesarjev, ni dobrega slogana. Samo dejstva, ta pa govorijo sama zase. Ko je bila oblast “napačna”, je bila ulica polna. Ko je oblast “prava”, je protest postal nepotreben. To je vidno tudi zaradi Golobovega sofinanciranja nevladnih organizacij.

Spopad generacij ali pomanjkanje resnih državnikov?

Oddaja ni bila toliko spopad idej, kot spopad dveh pristopov k javnemu delovanju. Na eni strani smo lahko videli instant aktivizem, ki živi od konflikta. Na drugi strani politika, ki razzume politiko dostojanstveno, kot dolgotrajen proces, poln kompromisov, napak in pa tudi učenja, predvsem pa zavedanja o posledicah. Če je Jenull predstavljal jezo sedanjega trenutka, je Peterle predstavljal spomin in kontinuiteto. In ravno ta kontrast je bil za gledalca najbolj poveden.

Peterle je Jenullu zagotovo nastavil ogledalo. In v tem ogledalu se je videlo, da Jenullovo besedičenje, protestiranje oz. kolesarjenje ni bilo simbol demokracije, ampak orodje političnega trenutka. Gre za plačan politični aktivizem.

Notranjska.si