Goreča streha

Vroče poletje in suša sta botrovala požaru, v katerem je zgorela zaščitna streha nad arheološkim najdiščem Gutenwerth. Delo arhitekta Otona Jugovca je ponos slovenske arhitekture, ki krasi številne zbornike in naslovnice arhitekturnih knjig ter je verjetno ena najbolj prepoznavnih slovenskih arhitekturnih stvaritev. Že več let je propadala zaradi slabega vzdrževanja. Konstrukcija je popuščala na severnem delu ostrešja in vsi smo pričakovali, da se bo porušila zaradi vode ali snega. Pokončal jo je ogenj. Ta žalostna tragedija ni pretresla skoraj nikogar, saj zanjo že dolgo skoraj nihče ni skrbel.

Zgornji odstavek je lažna novica, namerno zavajanje in delna izmišljotina. Streha ni zgorela. Vse drugo je bolj ali manj resnično. Slika je ustvarjena s pomočjo umetne inteligence, njen namen pa je, da si lažje predstavljamo trenutek, ko bo streha zaradi slabega stanja zares propadla. Bodo odgovorni takrat sposobni ukrepati? Kdo sploh je odgovoren?

Streha je v lasti Občine Škocjan, zato se formalna odgovornost najprej ustavi pri občini. Vendar bi bilo krivično odgovornost za sedanje stanje pripisati županu. Občina in župan sta bila v zadnjih letih med redkimi, ki so si dejavno prizadevali za rešitev objekta, pri tem pa sta upoštevala predloge stroke in navodila pristojnih institucij. Župan je pred dvema letoma povabil širok krog arhitekturne stroke k razpravi o tem, kako ta arhitekturni biser obnoviti. Na okrogli mizi, ki je potekala v Plečnikovi hiši, je zagotovil, da ima občina pripravljena sredstva za prenovo. Iskal je predvsem širšo podporo stroke in institucij, ki bi bile pripravljene sodelovati pri obnovi.

Po okrogli mizi je takratno vodstvo Ministrstva za kulturo občini naročilo, naj najprej izpelje postopek začasnega vpisa na seznam kulturne dediščine in tako kandidira za interventna sredstva. Objekt namreč ni bil zaščiten kot kulturni spomenik, bil pa je del območja kulturne dediščine arheološkega najdišča Gutenwerth. Ko je občina po navodilih ministrstva postopek izpeljala, je bila njena vloga po dveh mesecih zavrnjena. Občina je nato dobila novo navodilo, naj izpelje postopek za stalni vpis. Spet je sledilo dolgo čakanje. Pred nekaj meseci, tik pred volitvami, je ministrstvo odobrilo 15.000 evrov. To je bistveno manj, kot si je občina nadejala.

V tem času je objekt vidno oslabel. Če je bila pred dvema letoma še mogoča obnova posameznih poškodovanih delov, danes to ni več izvedljivo. Potrebna je menjava celotne konstrukcije. Poškodba je namreč napredovala tako daleč, da so se deformirali tudi deli konstrukcije, ki sami po sebi niso bili poškodovani. Ocenjen strošek obnove je 100.000 evrov. 

Župan se je počutil izigranega, obnova pa je postajala vse zahtevnejša. Vmes se je pojavila tudi pobuda stroke za organizacijo novega arhitekturnega natečaja. Naloga naj bi obsegala oblikovanje širšega območja dostopa. Velik del stroke vidi poetiko te preproste strehe prav v tem, da sameva na odprtem polju, brez obsežne spremljevalne infrastrukture, skoraj kot haiku. Nekateri pa se zavzemajo za turistifikacijo območja in predelavo te preproste arhitekturne poteze.

Uvodna lažna novica nas lahko na nekoliko absurden način sooči s tem, kakšna družba smo. Imamo arhitekturni biser, ki je pred leti potreboval le malo nege, zamenjavo nekaj tramov in novo slamnato kritino brez plastične mreže, kakršna prekriva sreho danes. Za razmeroma malo denarja bi lahko še naprej tiho govoril o naši bogati kulturi in našem spoštljivem odnosu do nje.

Namesto tega na okroglih mizah in ob predimenzioniranih zamislih sanjamo o velikopotezni prenovi, ki je pristojne institucije niti ne znajo formalno uokviriti. Vse skupaj se počasi prelaga z birokrata na birokrata, medtem pa ta nedvomni biser propada. Preostane skoraj le še to, da nam ga pomaga porušiti narava, po možnosti čim prej, da bo pragmatična odločitev o obnovi naposled postala neizbežna.

Napisal: Matevž Granda

Slika: Matevž Granda in obdelano z UI