2 hours ago
22
ARTICLE AD
V mestu se prepletajo različni ritmi rabe, ki se spreminjajo glede na del dneva, letne čase in vremenske razmere. Ti naravni dejavniki močno vplivajo na naše gibanje po mestu, kar v vsakdanjem življenju ostane neopazno. Nekateri vremenski pojavi pa medtem delujejo tudi kot razkrivalci različnih mestnih rab in dinamik. Med njimi ima prav posebno vlogo sneg, ki je v zadnjih dneh spet pobelil skoraj vso Slovenijo.
Urbanisti snega ne razumemo le kot izrednega vremenskega dogodka, ki občasno (in vse redkeje) prekrije ulice naših mest, temveč tudi kot medij, ki začasno razgali logiko rabe mestnega prostora: kako ga uporabljamo, za kaj in kje; čemu je namenjenega preveč prostora in čemu morda premalo; kdo ima prednost in kdo je pozabljen? Ko sneg prekrije tla, postanejo namreč takoj vidnejši premiki avtomobilov, kolesarjev, pešcev in celo živali. Sledi, ki jih puščajo za seboj, obenem razkrivajo dejanske vzorce gibanja po mestu, ki so včasih tudi v neskladju z načrtovano infrastrukturo. V snegu se namreč dobesedno izrišejo želene poti (angl. desire paths), ki nam nazorno pokažejo, kje ljudje želijo hoditi in kje ne, kje sekajo ovinke in ustvarjajo bližnjice, kje manjkajo prehodi, kje so bolj direktne poti mogoče in kje so prekinjene. Vse to nam lahko pomaga razumeti, katere urbanistične in prometne rešitve so logične na papirju, manj smiselne pa pri sami izkušnji hoje.
V teh zasneženih dneh se prav tako zavemo, da so glede na dejanske potrebe številni mestni prostori in površine neustrezno dimenzionirani in bi jih bilo mogoče preoblikovati tako, da bi bolje služili prebivalcem. Sneg na primer pogosto razkrije pretirano dimenzioniranje cestnih površin, katerih prostorski odtis presega dejansko rabo in potrebe. Na primer, če na širokem pasu ob robu asfaltne ceste sneg ostane skoraj nedotaknjen, bi lahko bila to priložnost za premislek o smiselnosti zoženja vozišča in o razširitvi površin za pešce in kolesarje ali zazelenitev. V tem smislu obilnejše sneženje v mestu ustvari optimalne pogoje za preprosto mobilnostno študijo, s pomočjo katere opazujemo in odkrijemo prakse, ki jih običajna orodja prostorske analize pogosto težje zajamejo. Če se isti vzorci sledi ponavljajo vsakič, ko sneži, bi morali to razumeti kot neposredni feedback za bolj smiselno in pravično načrtovanje prometne infrastrukture in javnega prostora.
Sneg v mestu pa ne razkriva le vzorcev gibanja, temveč tudi to, kakšna je prioriteta upravljanja različnih javnih površin. Že po nekaj urah močnega sneženja postane očitno, katere površine imajo prednost pri pluženju, kje se najprej omogoči prevoznost in kam se sneg praviloma odlaga. Te odločitve, ki so sicer podrejene predvsem tehničnim merilom in vnaprej določenim pravilom, v praksi zelo hitro vzpostavijo jasno hierarhijo uporabnikov. Vozišča in ostale površine za avtomobile so očiščena najprej, pločniki, prehodi, stopnice in kolesarske steze pa so ponekod tudi dalj časa zasneženi, zoženi ali spolzki. Za pešce in kolesarje to ni samo vprašanje udobja, temveč predvsem varnosti in dostopnosti – slabše očiščene površine pomenijo več zdrsov in poškodb ter otežen dostop do storitev, šol, delovnih mest in javnega prevoza. Osebe z gibalno oviranostjo v času visokega snega po nekaj dni sploh ne morejo iz svojih domov! V medijih in javnem diskurzu medtem pozornost posvečajo predvsem “prometnemu kolapsu” na cestah in neažurnosti zimskih služb, bistveno manj pa temu, da neenakomerno vzdrževanje javnih površin ustvarja velike razlike v tveganju in svobodi gibanja nekaterih meščanov.
Tudi drugi vremenski pojavi razkrivajo, kako načrtujemo in oblikujemo mestni prostor. Ko se ulije močan dež ali pada toča, se hitro pokaže pomen napuščev, nadstreškov, uličnih arkad, podhodov in drevesnih krošenj, ki ponujajo začasno zavetje. Ti prostori za trenutek postanejo nekakšni mikro-javni prostori, kjer prihaja tudi do nepričakovanih socialnih interakcij: kratkega pogovora z neznanci ali tihe solidarnosti pri delitvi zavetja, pa tudi konfliktov, če se ljudje vedejo sebično ali je prostora premalo. V času vročinskih valov isti prostori prebivalcem nudijo senco in začasno ohladitev. Dež in vročina torej zelo nazorno pokažeta, ali nam mesto ponuja mrežo premišljeno razporejenih elementov zavetja, varnosti in udobja, tudi ko smo zdoma. Poplavni dogodki v mestih razkrijejo spet drugo stran: kje razlita voda “hoče teči” in kje se v ekstremnih epizodah naravno zadržuje. Poplave, podobno kot “razrezana” snežna odeja, postanejo zemljevidi hidrološke realnosti, ki natančneje pokažejo, kje v mestu smo vodnemu ciklu odvzeli prostor, in kje bi morali dovoliti večje površine za razlivanje, zadrževanje in ponikanje.
Vključitev takšnih branj mestnega prostora torej zagovarja bolj prilagodljiv in preudaren pristop k njegovi rabi, saj upošteva dejanske prostorske prakse in determinante, vzorce gibanja, potrebe ljudi in živali, sezonskost ter okoljske omejitve. Tako naravni procesi in dinamike postanejo ne le omejitveni dejavnik, temveč tudi dragoceni vir znanja za celostno načrtovanje mesta in oblikovanje urbanega prostora. Vprašanje pa je, ali smo pripravljeni ta začasna “razkritja” vzeti resneje: bomo naslednjič, ko zapade sneg, spet govorili predvsem o zamudah v prometu – ali pa bomo v teh pojavih prepoznali dragoceno priložnost za boljše razumevanje, kje je mesto preveč “zakodirano”, nepravično in premalo prilagodljivo?
Napisala: Quentin Drouet in Martin Valinger
Foto: Quentin Drouet in Martin Valinger
Avtorja kolumne sta člana kolektiva Po četrti
English (US)